Articoka

Articoka (Cynara scolymus) je velika, bodici podobna vecletna rastlina iz druzine Asteraceae — iste botanicne druzine kot pegasti badelj, regrat in repinec. Vecina ljudi pozna articoko kot kuhinsko zelenjavo: nezrela cvetna glavica ali 'krogla' se dusi, kuha ali pece na zaru, mesnate osnove ovojkovih listov (listi na kroozniku z articokami) pa se jedo. Toda v evropskem zeliscarstvu se ze stoletja uporabljajo dejanski listi rastline — veliki, globoko krpati, srebrnozeleni pritlicni listi, ki rastejo iz stebla — ne pa uzitna cvetna glavica.

Razlikovanje med listom in cvetno glavico je pomembno, ker so bioaktivne spojine, ki so pritegnile zanimanje fitokemikov — kafeoilkininske kisline kot cinarin in klorogenska kislina, flavonoidi vkljucno z luteolinskimi glikozidi in seskviterpenske laktone — koncentrirane v listih. Cvetna glavica, ki pride na jedilno mizo, je vecdinoma vlaknina in voda. Ko oznaka dopolnila navaja 'izvlecek lista articoke', to specificno pomeni izvlecek bazalnih listov, ne kulinarne krogle.

Cynara scolymus izvira iz sredozemskega bazena in divje raste v juzni Evropi, Severni Afriki in na Blizznjem vzhodu. Je mocna rastlina, ki lahko doseze 1,5 do 2 metra visine, z debelim osrednjim steblom in velikimi, oblocno ukrivljenimi pritlicnimi listi, ki so lahko dolgi do enega metra. Znano 'articokino srce' je nezreli cvetni popek; ce ga pustimo, da zacveti, se odpre v izrazit vijolicno-moder bodecni cvet, ki je zelo privlacen za oprassevalce. Rastlina ima raje toplo, suho podnebje z dobro odcednimi tlemi — razmere, ki sredozemsko obalo in Trakijsko nizino v juzni Bolgariji delajo idealni pridelovalni regiji.

Articoka izvira iz zahodnega in osrednjega Sredozemlja — od Iberskega polotoka prek juzne Francije, Italije, Grcije do obalnih regij Severne Afrike in vzhodnega Sredozemlja. Divje oblike Cynara (kardunski kompleks) se rastejo po celotnem obmocju, zlasti na skalnatih pobocjih, na zapuscenih poljih in ob cestah, kjer so tla suha in apnencasta.

Komercialno gojenje articoke za hrano prevladujejo Italija, Spanija, Francija, Egipt in Argentina. Vendar se articoko goji tudi za industrijo zeliscnih izvleckov v regijah, kjer toplo, suho podnebje proizvaja liste z visoko koncentracijo fenolnih spojin. V Bolgariji se articoka komercialno goji na juzni Trakijski nizini — eni najtoplejsih in najrodovitnejsih kmetijskih con v drzavi, ki lezi med gorskima verigama Sredna Gora in Rodopi. Trakijska nizina ima celinsko-sredozemsko prehodno podnebje z vrocimi, suhimi poletji in blagimi zimami, kar articoki popolnoma ustreza.

Bolgarske liste articoke se obicajno oberejo poleti, ko fenolna vsebnost doseze vrh, in susijo pri nizkih temperaturah (pod 40 stopinjami Celzija), da se ohranijo cinarin, klorogenska kislina in druge toplotno obcutljive spojine. To nizkotemeraturno susenje je pomembno, ker je cinarin nagnnjen k razgradnji pri visjih temperaturah, kakovost koncnega izvlecka pa je neposredno odvisna od tega, kako dobro je bil ohranjen surovi listni material.

Articoka ima eno najdaljsih dokumentiranih zgodovin med vsemi sredozemskimi rastlinami, ki se uporabljajo tako v kulinariki kot v tradicionalni medicini. Stari Grki so poznali gojeni bodic, ki so ga imenovali 'kinara' ali 'cynara' — verjetni izvor sodobnega rodovnega imena. Teofrast ga je omenil v svojem Preiskovanju rastlin (okrog 300 pr.n.st.) in gojili so ga v grskih kuhinjiskih vrtovih skupaj z drugimi zelisci in zelenjavo.

Rimljani so znatno razsirili gojenje in uporabo articoke. Plinij Starejsi jo je opisal v svoji Naravoslovni zgodovini (okrog 77 n. st.) in zabelezil tako njene kulinaricne kot zdravilne uporabe. Rimski pisec Kolumela je v svojem kmetijskem prirocniku De Re Rustica dal podrobna navodila za gojenje articoke. Rimljani so jo imeli tako za razkosno hrano — articokina srca so konzerviraali v medu in kisu — kot za prebavno zdravilo. Rimski zdravniki so priporocali articokove pripravke za prebavne tezave in za tisto, kar so opisovali kot 'pocasen pretok zolca' — koncept, ki se je obdrzal skozi srednjevesko evropsko zeliscarsko medicino.

Zdravilna uporaba listov articoke se je nadaljevala skozi srednjevesko Evropo in v renesanso, kjer se je pojavljala v farmakopejah in zeliscarskih besedilih 16. in 17. stoletja. Italijanski in francoski zdravniki so siroko uporabljali pripravke iz listov articoke za podporo prebavi, francoski 'cynara' toniki pa so postali priznana kategorija zeliscnih pripravkov. Do 19. stoletja so bile izvedene prve kemicne izolacije cinarina, kar je postavilo temelje za fitokemicno razumevanje, na katerem temeljijo sodobni izvlecki listov articoke.

Bioaktivni profil lista articoke prevladujejo trije glavni razredi spojin: kafeoilkininske kisline, flavonoidi in seskviterpenske laktone. Skupaj so ti razredi odgovorni za znacilno grenkobo pripravkov iz listov articoke in tvorijo osnovo za standardizacijo izvleckov listov articoke v industriji dopolnil.

Kafeoilkininske kisline so najbolj obilne fenolne spojine v listih articoke. Klorogenska kislina (5-kafeoilkininska kislina) je posamezna najpogostejsa spojina, prisotna v koncentracijah, ki so bistveno visje kot pri vecini drugih pogosto uporabljenih zelic. Cinarin (1,3-dikafeoilkininska kislina) je spojina, ki je najtesneje povezana z articoko — prvic je bila izolirana iz listov articoke sredi 19. stoletja in ostaja primarna oznacevalna spojina za standardizacijo izvlecka. Kljub temu da je manj obilna kot klorogenska kislina, je cinarin tradicionalno prepoznavno znamenje lista articoke in spojina, okrog katere je zgrajena vecina zgodovinske fitofarmakololske literature.

Flavonoidno frakcijo lista articoke prevladujeta luteolin in njegovi glikozidi — predvsem luteolin-7-O-glukozid (cinarozid) in luteolin-7-O-rutinozid (skolimozid). Luteolin je siroko raziskan rastlinski flavon, ki ga najdemo v mnogih vrstah zelenjave in zelic, toda list articoke je eden najbogatejsih prehranskih virov. Seskviterpenske laktone — predvsem cinaropikrin in sorodne spojine — so odgovorne za velik del intenzivne grenkobe pripravkov iz listov articoke. Ta grenka nacela so del sirsje skupine 'grenkih spojin', ki jih evropska zeliscarska tradicija ze dolgo povezuje s prebavno funkcijo.

Izvlecek listov articoke je siroko dostopen kot prehransko dopolnilo po vsej Evropi. Prodaja se kot kapsule, tablete, tekocce tinkture in standardizirani suhi izvlecki. Vecina sodobnih dopolnil z listi articoke je standardizirana na vsebnost kafeoilkininskih kislin (obicajno izrazeno kot ekvivalenti cinarina ali klorogenske kisline), ceprav se natancna standardizacija med proizvajalci razlikuje.

V formuli HerbaWave Liver Wellness je izvlecek listov articoke vkljucen v kolicini 150 mg na porcijo skupaj s pegastim badljem (400 mg), regratom (150 mg) in korenino repinca (150 mg). Ta kombinacija odseva tradicionalni evropski pristop kombiniranja vec 'grenkih jetrnih zelic' v eni formuli, pri cemer vsaka prispeva drugacen profil spojin. List articoke zagotavlja frakcijo cinarina in klorogenske kisline, pegasti badelj prispeva silimarinski kompleks, regrat prinasa seskviterpenske laktone in inulin, korenina repinca pa dodaja svoj profil arktiopikrina in polifenolov.

Poleg dopolnil se izvlecek listov articoke pojavlja v tradicionalnih evropskih zeliscnih likerjih in aperitivih — najslavnejsi je italijanski 'Cynar', ki je poimenovan neposredno po rastlini. Uporaba articokovega grencice kot predoobrocnega digestiva je globoko ukoreninjena v italijanski in francoski kulinaricni kulturi in ponazarja, kako so iste grenke spojine, ki zanimajo sodobne fitokemike, v ljudski tradiciji cenjene ze stoletja. V nekaterih evropskih drzavah se pije tudi caj iz listov articoke kot dnevni zeliscni napitek.

Izvlecek listov articoke je na splosno dobro prenosen pri tipicnih dopolnilnih odmerkih. Najpogosteje porocani sttranski ucinki v objavljeni literaturi so blagi in prehodni prebavni simptomi — vkljucno z napihanjenostjo, vetrovi in blagimi zelodcnimi tezavami — ki se navadno razresijo sami od sebe. Ti ucinki so skladni s pricakovanim od koncentriranega grenkega zeliscnega izvlecka in obicajno niso razlog za skrb.

Ljudje z znanimi alergijami na rastline iz druzine Asteraceae (Compositae) — kot so ambrozija, marjetice, ognjic, krizanteme ali pegasti badelj — bi morali biti pri articoki previdni, saj je navzkrizna reaktivnost teoreticno mozna. Vsakdo z zgodovino zapore zolcnih vodov ali zolcnih kamnov bi se moral pred jemanjem dopolnil z listi articoke posvetovati z zdravnikom, saj lahko grenke spojine teoreticno spodbudijo proizvodnjo zolca.

Dopolnila z listi articoke na splosno niso priporocljiva med nosecnostjo ali dojenjem — ne zato, ker bi bila ugotovljena skoda, temvec zato, ker je premalo raziskav za potrditev varnosti v teh populacijah. Kot pri vseh zeliscnih dopolnilih bi se moral vsakdo, ki je nosec, doji, nacrtuje nosecnost ali jemlje zdravila na recept, pred zacetkom jemanja kateregakoli novega dopolnila posvetovati z zdravnikom.