List sene

List sene prihaja od Senna alexandrina (sin. Cassia angustifolia, Cassia senna), majhne, susno odporne grmovnice iz druzine Fabaceae — strocnic, iste obsirne rastlinske druzine kot cicerika, leca in sladki koren. Rastlina zraste priblizno en meter visoko in proizvaja pernato sestavljene liste s stirimi do osmimi pari ozkih, sulicastih listkov. Ob koncu poletja grozdi rumenih, petlistnih cvetov ustuupijo ploskim, papirnastim strokom. Tako listi kot stroki vsebujejo bioaktivne spojine, zaradi katerih je sena cenjena v zeliscarski medicini ze vec kot tisoc let, ceprav so listi primarni del, ki se uporablja v evropskih tradicijah prehranskih dopolnil.

Anglesko splosno ime 'senna' izhaja iz arabske besede sana, ki je ime, ki ga rastlina nosi v arabskih medicinskih besedilih, ki so jo prvic prinesla v sirso evropsko pozornost. Vrstno ime alexandrina se nanasa na egiptovsko pristanisko mesto Aleksandrija, prek katerega so posusene sinine liste prevazali iz Egipta in Sudana na srednjeveske evropske trge. Druga trgovska sorta, znana kot Tinnevelly sena (Cassia angustifolia), se goji v regiji Tamil Nadu v juzni Indiji — sodobna botanicna taksonomija ju steje za isto vrsto, Senna alexandrina, ceprav trgovina se vedno loci 'aleksandrijske' (severnoafriske) in 'tinnevelly' (indijske) razrede.

Sena je eno najpogosteje prepoznanih stimulativnih zelic na svetu in zaseda edinstveno mesto v zgodovini evropske zeliscarske medicine: ni avtohtona evropska rastlina, temvec je bila v evropsko farmakopejo uvedena prek arabske medicinske tradicije v 9. in 10. stoletju — kar jo uvrsca med najzgodnejse primere medkulturnega prenosa botanicnega znanja med arabskim svetom in srednjevesko Evropo. Danes list sene ostaja uvrscen v Evropski farmakopeji in je ena najbolje fitokemijsko opredeljenih tradicionalnih rastlin.

Izvirno divje okolje Senna alexandrina so suho in polsuho grmicevje Severne Afrike in Bliznjega vzhoda. Rastlina je avtohtona v zgornji Nilski dolini v Egiptu in Sudanu ter se siri vzhodno vzdolz obaale Rdecega morja Arabskega polotoka v dele danasnjega Jemna in Omana. Uspeva v pescenih, dobro odcednih tleh pod polnim soncem z minimalnimi padavinami — znacilna pustinjska strocnica, prilagojena nekaterim najbolj suhim poseljenim regijam na Zemlji.

Ceprav divja sena se vedno raste po celotnem svojem avtohtonem obmocju, velika vecina komercialnega lista sene danes prihaja s kultiviraanih plantaz v Indiji, zlasti iz okrozja Tirunelveli v Tamil Naduju in regije Dzodhpur v Radzastanu. Indija je prevladujooca komercialna proizvajalka od 19. stoletja, ko so britanski kolonialni botaniki sistematizirali gojenje Cassia angustifolia (zdaj priznana kot ista vrsta) za izvoz na evropske farmacevtske trge. Manjse kolicine se se vedno nabirajo v Sudanu in Egiptu, nekaj pridelave pa poteka v Pakistanu in delih Vzhodne Afrike.

Sena zaseda posebno mesto v evropski zeliscarski zgodovini, ker ni prisla iz grsko-rimske medicinske tradicije — za razliko od vecine evropskih zdravilnih zelic — temvec iz arabske medicine. Najzgodnejse znane pisne omembe sene kot zdravilne rastline se pojavijo v delih arabskih zdravnikov iz 9. stoletja, vkljucno z vplivnimi besedili Ishaqa ibn Imrana in pozneje perzijskega polihistorja Avicenne (Ibn Sine), ki jo je priporocal v svojem Kanonu medicine (dokoncaanem okrog leta 1025 n. st.). Arabski zdravniki so seno zelo cenili in opisali njeno uporabo s precejsnjo specificnostjo in previdnostjo.

Rastlina je v evropsko zeliscarstvo vstopila med velikim valom arabsko-latinskih medicinskih prevodov v 11. in 12. stoletju, zlasti prek dela Constantina Africanusa na salernski medicinski soli v juzni Italiji. Do 13. stoletja je bila sena standardna postavka v evropskih lekarniskih inventarjih in se je pojavljala v formularjih salernitanskih medicinskih besedil. Trgovska pot je bila dobro uveljavljena: posusene senine liste so prevazali iz Egipta in Sudana v pristanisce Aleksandrije, nato pa so jih beneski in genovski trgovci prenesli v Evropo — od tod trgovsko ime 'aleksandrijska sena', ki se ohranja v botanicni nomenklaturi vse do danes.

Do renesanse je bila sena trdno uveljavljena v evropskih zeliiscnih prirocnikih. Pojavlja se v Pharmacopoeia Londinensis iz leta 1618, prvi uradni farmakopeji Kraljevega kolegija zdravnikov, in v francoski Pharmacopee iz istega obdobja. Evropski zeliscarji so prevzeli ne le rastlino, temvec tudi mnoge arabske smernice za njeno uporabo — vkljucno s priporocilom, da se uporablja v kratkih kurah in ne neprekinjeno, nacelo, ki je ostalo presenetljivo dosledno od srednjeveskih arabskih besedil do sodobne evropske zeliscarske prakse.

Bioaktivne spojine v listu sene spadajo v razred fitokemikalij, imenovanih antrakinonski glikozidi — natancneje senozidi. Stirje primarni senozidi so oznaceni kot A, B, C in D. Senozida A in B sta najobilnejsa in veljata za glavne aktivne sestavine; sta diantronska glikozida, kar pomeni, da sta sestavljena iz dveh antrakinonskih enot, povezanih skupaj s prikiepljenimi molekulami sladkorja. Senozida C in D sta prisotna v manjsih koliicinah in sta strukturno sorodna, vendar imata nekoliko razlicne kemijske zgradbe.

Senozidi so predzdravila — niso neposredno aktivni v zauziti obliki. Po peroralnem zauzitju senozidi prehajajo skozi zelodec in tanko crevo v veliki meri nedotaknjeni, ker so odporni na hidrolizo s strani sesalskih prebavnih encimov. Sele ko dosezejo debelo crevo, tam prisotne crevesne bakterije (zlasti vrste Bifidobacterium in Eubacterium) cepijo sladkorne vezi in sproszajo aktivno aglikonsko obliko, imenovano rein antron. Ta korak bakterijskega metabolizma je razlog, da ima sena zakasnjen zacetek delovanja v primerjavi z nekaterimi drugimi rastlinskimi pripravki — traja cas, da spojine prehajajo skozi zgornji prebavni trakt in nato jih metabolizirajo kolonske bakterije.

Skupna vsebnost senozidov v posusenem listu sene se obicajno giblje med 2 % in 5 % teze, odvisno od regije pridelave, casa spravila in postopkov po spravilu. Farmakopejske monografije na splosno dolocajo minimalno vsebnost senozidov (izracunano kot senozid B) za farmacevtski material. Poleg senozidov list sene vsebuje tudi manjse kolicine prostih antrakinonov (rein, aloe-emodin), flavonoidov (kaempferol in izoramnetin glikozidi), sluzi in sledi hlapnih olj — toda senozidi so daleec najpomembnejse spojine z vidika tradicionalne uporabe.

List sene ostaja ena izmed najbolj razsirjeno uporabljanih tradicionalnih rastlin v evropski in svetovni zeliscarski praksi. Na voljo je kot enosestavinski zeliscni caj, kot posusen listni prasek v kapsulah in kot standardiziran izvlecek. Evropska farmakopeja vkljucuje monografije tako za list sene (Sennae folium) kot za stroke sene (Sennae fructus), kar odraza njeno nadaljevanje priznavanje kot farmakopejske rastline. V mnogih evropskih drzavah so pripravki na osnovi sene na voljo tako kot tradicionalni zeliscni proizvodi kot tudi kot prosto dostopni izdelki v lekarnah.

V kombiniranih formulah — kot je Gut & Digestion Balance, ki vsebuje 500 mg lista sene na porcijo — se sena obicajno povezuje z dopolnjujocimi rastlinami. Pogoste tradicionalne kombinacije vkljucujejo zelisca, bogata z vlakninami, kot je psilijev ovoj (ki dodaja volumen), pomirjujoce rastline, kot je aloe vera gel, in druga antranoidna zelisca, kot je skorja kaskare sagrade. Utemeljitev za kombinirane formule v zeliscarski tradiciji je, da je vecsestavinski pristop lahko blaazji in bolj uravnotezen kot visok odmerek katerega koli posameznega stimulativnega zelisca, uporabljenega samega.

Sena je stimulativna rastlina in prinasa pomembne varnostne vidike, ki jo locijo od blaazjih zeliiscnih pripravkov. Najpomembnejse nacelo — dosledno od srednjeveskih arabskih besedil do sodobnih evropskih zeliscarskih smernic — je, da je sena namenjena izklljucno kratkotrajni uporabi. Ni dnevno tonicno zelisce; je namensko zelisce, tradicionalno uporabljeno za kratke kure. Vecina evropskih zeliscarskih avtoritet priporoca uporabo ne vec kot en do dva tedna naenkrat brez strokovnega vodstva.

Sena je kontraindicirana med noseecnostjo in dojenjem. Ne smejo je uporabljati posamezniki z vnetnimi crevesnimi stanji, crevesno zaporo ali nediagnosticirano trebusno bolecino. Ljudje, ki jemljejo zdravila na recept — zlasti srcne glikozide, diuretike, kortikosteroide ali zdravila, ki vplivajo na ravnovesje elektrolitov — bi se morali pred uporabo sene posvetovati z zdravnikom, ker lahko dolgotrajna ali prekomerna uporaba teoreticno vpliva na ravni kalija. Otroci mlajsi od 12 let ne bi smeli jemati dopolnil, ki vsebujejo seno, razen ce to priporoci zdravstveni strokovnjak.

Za Senna alexandrina ne obstaja posebna s strani EFSA odobrena zdravstvena trditev. Kot mnoge tradicionalne rastline se sena obravnava kot tradicionalno uporabljena rastlina v ureditvi prehranskih dopolnil EU. Njena zgodovinska uporaba, ki sega vec kot tisoc let, je obsezno dokumentirana, toda regulativni okvir EU za zdravstvene trditve zahteva sodobne randomizirane klinicne podatke in sena se ni prejela odobrene zdravstvene trditve skozi ta proces. To ne zmanjsuje dolge dokumentirane zgodovine tradicionalne uporabe sene — preprosto odraza trenutno stanje procesa ocenjevanja trditev EU, ki ima velik zaostanek botanicnih prijav, ki so se v pregledu.