Sladki koren

Sladki koren (Glycyrrhiza glabra) je posusena korenina in koreninjak trajne strocnice iz druzine Fabaceae — iste druzine kot grah, fizol, leca in detelja. Rastlina raste kot grmicasta zelisca, obicajno doseze 1 do 1,5 metra visine, s pernatimi sestavljenimi listi in majhnimi bledo modrimi do vijoлicnimi cvetovi, urejenimi v ohlapnih klasih. A pod zemljo se skriva pravi znacaj rastline: koreninski sistem je obsezen in globok, tvori dolge, valaste korenine in vodoravne koreninjake, ki se lahko raztezajo vec metrov od materine rastline. Ob prerezu sveza korenina razkrije svetlo rumeno, vlaknato notranjost in sprosti znacilno sladek okus, ki jo je naredil eno najprepoznavnejsih okusov v zeliscarski medicini po svetu.

Ime Glycyrrhiza izhaja neposredno iz grskih besed glykys (sladko) in rhiza (koren) — rastlina 'sladki koren'. In res je sladka: glavna aktivna spojina glicirizin je ocenjena na 30- do 50-krat slajsa od saharoze, zato se sladki koren ze tisocletja uporablja kot naravno aromaticno in sladilno sredstvo v zeliscarskih pripravkih. Angleska beseda 'licorice' (ali 'liquorice' v briтanski anglescini) je sama popacenka grske besede Glycyrrhiza, ki se je razvila skozi staro francoscino in srednjevеsko anglescino.

Za razliko od mnogih zeliscnih zdravil, ki se zanasajo na en sam razred spojin, korenina sladkega korena vsebuje izjemno raznolik fitokemicni profil. Glavni triterpenski saponin glicirizin je odgovoren za intenzivno sladkost in mnoge tradicionalne uporabe, a korenina vsebuje tudi sirok spekter flavonoidov, izoflavonoidov, halkonov in polisaharidov, od katerih vsak prispeva k zapletенemu farmakoloskemu profilu rastline. Ta kemicna raznovrstnost je eden od razlogov, zakaj se sladki koren pojavlja v toliko razlicnih tradicionalnih zeliscarskih formulah — od dihalnih pripravkov prek prebavnih tonikov do mestnih oblog.

Glycyrrhiza glabra je avtohtona v sirokem pasu od Sredozemskega bazena prek Turcije, Kavkaza in Irana do Srednje Azije. Uspeva v globokih, rodovitnih, dobro odcednih aluvialnih tleh — recnih dolinah, poplavnih ravnicah in namakanih nizinah, kjer je podtalnica dosegljiva. Rastlina prenasen zmerno slanost in ima rada topla, suha poletja z obilno soncno svetlobo, zato klasicna pridelovalna obmocja vkljucujejo juzno Spanijo, Italijo, Grcijo, Turcijo, kavkaske drzave, Iran, Afganistan in Turkmenistan. V teh regijah lahko globoke korenine dosezejo vodo celo med poletnimi susami, kar rastlini omogoca preziveti pogoje, ki bi unicili zelisca s plitvejsimi koreninami.

V Bolgariji raste divji Glycyrrhiza glabra v toplejsih juzних regijah drzave, zlasti vzdolz porecja reke Marice in njenih pritokov v Zgornji Traski nizini. Aluvialna tla, ki jih je odlozila Marica s svojimi pritoki, zagotavljajo globok, vlago zadrзujoc substrat, ki ga sladki koren potrebuje. Bolgarski sladki koren se na тех obmocjih nabira ze stoletja — toplo celinsko-sredozemsko prehodno podnebje juzne Trakije z vrocimi poletji in blagimi zimami se natancno ujema s preferencami naravnega habitata rastline. Korenina se tradicionalno nabira jeseni, ko so nadzemni deli odmrli in je fitokemicna vsebnost korenine na sezonskem vrhu.

Korenina sladkega korena je ena najstarejsih in najsirse uporabljanih zdravilnih rastlin v zabelezeni cloveski zgodovini. Ebersov papirus, egipcanski medicinski besedilo iz priblizno 1550 pr. n. st., omenja sladko korenino, uporabljeno v zeliscarskih pripravkih — ki jo ucenjaki siroko identificirajo kot Glycyrrhiza. V stari Mezopotamiji se klinopisne ploscice iz asirske zeliscarske tradicije prav tako nanasajo na sladko korenino, uporabljeno v zdravstvene namene. Kitajska farmakopeja vkljucuje sladki koren (gan cao, dobesedno 'sladko zelisce') ze vsaj 2.000 let, kjer velja za eno najpomembnejsih 'harmonizіrajocih' zelísc — uporablja se za blаzenje in uravnotezenje ucinkov drugih zelísc v formuli. Grski zdravnik Teofrast je okrog leta 300 pr. n. st. opisal 'skitski koren' z obal Crnega morja, ki so ga vojaki zvecili, da bi odgnali zejo med dolgimi pohodi — praksa, ki se je nadaljevala dobro v rimsko dobo.

V evropski zeliscarski medicini je bila korenina sladkega korena osnovna sestavina srednjeveskih samostanskih vrtov in lekarniskih delavnic. Srednjevеski zeliščarji so jo cenili tako kot zdravilo samo po sebi kot tudi kot sestavino, ki je druge grenke zeliscne pripravke naredila bolj prijetne. Tradicija uporabe sladkega korena v dihalnih pripravkih — cajnih mesanicah, sirupih, pastilah in bonbonih — sega vsaj v srednjevеsko obdobje in se je neprekinjeno nadaljevala skozi renesancne herbale Hieronуmusa Bocka, Leonharta Fuchsa in Johna Gerarda. Na Balkanu in posebej v Bolgariji je divje nabrana korenina sladkega korena iz porecja Marice ze generacije sestavina ljudskih dihalnih zdravil, pogosto v kombinaciji z drugimi lokalno dostopnimi zelisci, kot so plucnik, navadni slez in timijan.

Najvidnejsa spojina v korenini sladkega korena je glicirizin, triterpenski saponin, ki predstavlja 2-14 % teze posusene korenine, odvisno od sorte, rastnih pogojev in casa spravila. Glicirizin je glikozid — natancneje, je kalijeva in kalcijeva sol glicirizinske kisline, ki ob hidrolizi sprosti aglikonsko glicireтinsko kislino (znano tudi kot enoksolon). Glicirizin je odgovoren za intenzivno sladkost korenine in je ocenjen na 30- do 50-krat slajsi od saharoze po tezi. Ta izjemna sladkost je razlog, zakaj se izvlecek sladkega korena ze tisocletja uporablja kot naravno sladilo in aromaticno sredstvo v hrani, sladicah in zeliscarskih pripravkih.

Poleg glicirizina korenina vsebuje bogato paleto flavonoidov in izoflavonoidov. Najbolj prеucevani flavonoidi vkljucujejo likviritin in njegov izomer izolikviritin ter likviriтigenin in izolikviriтigenin (njune aglikon). Izoflavonoid glabridin, ki ga najdemo predvsem v koreninski skorji, je pritegnil posebno raziskovalno zanimanje. Dodatne spojine vkljucujеjo razlicne kumarine, halkone kot je likohalkon A in polisaharide, znane kot glicirizani. Korenina vsebuje tudi fitosterole, aminokisline in majhne kolicine etericnih olj. Ta zapletena fitokemicna matrika — z vec kot 300 doslej identificiranimi spojinami — uvrsca korenino sladkega korena med kemicno najbolj raznolike zdravilne rastline, ki jih preucuje sodobna fitokemija.

V sodobni zeliscarski praksi korenina sladkega korena ostaja ena najpogosteje uporabljanih botanicnih sredstev na svetu. Pojavlja se v siroki paleti formulacij dopolnil — od samostojnih kapsul in tekocih izvleckov sladkega korena do vec-zeliscnih mesanic za dihalno in prebavno pocutje. Korenina je na voljo v vec oblikah: cela posusena korenina za odvarke in caje, mleta korenina, tekoce izvlecke, suhi izvlecki, standardizirani na vsebnost glicirizina, in pripravki degliciriziniranega sladkega korena (DGL), pri katerih je bil glicirizin specificno odstranjen. Oblika DGL je bila razvita, da zagotovi prednosti flavonoidnih in polisaharidnih frakcij, hkrati pa se izognе mozним ucinkоm glicirizina na krvni tlak — razlikovanje, ki je pomembno za varnost potrosnikov in je obravnavano v spodnjem razdelku o varnosti.

V Evropski uniji je korenina sladkega korena uvrscena kot tradicionalna botanicna sestavina v prehranskih dopolnilih. Trenutno ne nosi nobene posebne s strani EFSA odobrene zdravstvene trditve — njen regulativni dosje ostaja v cakalni vrsti nezaкljucenih vlog tradicionalnih botanicnih sredstev, ki jih EFSA se ni v celoti ovrednotila. To ne odraza negativne ocene; nasprotno, regulativni postopek za tradicionalna botanicna sredstva je na ravni EU ze vec let zaustavljen. Korenina sladkega korena se na podlagi obstojecih nacionalnih prehodnih ukrepov se naprej zakonito tгzi kot sestavina prehranskih dopolnil po vsej EU, njena dolga zgodovina tradicionalne uporabe pa je dobro dokumentirana v farmakopejah vec drzav clanic EU.

Korenina sladkega korena je ena redkih tradicionalnih zelísc, pri katerih obstajajo dobro dokumentirani varnostni vidiki, ki bi se jih moral zavedati vsak potrosnik. Kljucna spojina je glicirizin. Ob uzivanju v znatnih kolicinah daljse casovno obdobje lahko glicirizin zavira encim 11-beta-hidroksisteroid dehidrogenazo tipa 2 (11-beta-HSD2), ki igra vlogo pri presnovi kortizola. Ta zaviranje lahko vodi do stanja, imenovanega psevdoaldosteronizem — za katerega so znacilni zastajanje natrija, izguba kalija, zastajanje vode in posledicno zvísanje krvnega tlaka. Znanstveni odbor za prehrano Evropske komisije je dolocil orientacijsko mejno vrednost 100 mg glicirizina na dan kot raven, pri kateri nezazeleni ucinki postanejo pomislek ob redni dolgotrajni porabi.

Zato dopolnil s sladkim korenom ne bi smeli jemati posamezniki z visokim krvnim tlakom (hipertenzijo), srcnimi boleznimi ali boleznimi ledvic brez predhodnega posvetovanja z zdravnikom. Korenine sladkega korena se je treba izogibati tudi med nosecnostjo — glicirizin je bil v opazovalnih studijah povezan s moznimi ucinki na razvoj ploda in vecina regulativnih organov priporoca, da se nosecnice izogibajo izdelkom s sladkim korenom. Podobno posamezniki, ki jemljejo zdravila za krvni tlak, diuretike, ki izcrpavajо kalij, kortikosteroide ali srcne glikozide (kot je digoksin), ne bi smeli jemati dopolnil s sladkim korenom brez zdravniskega nadzora, saj lahko glicirizin medsebojno deluje s temi zdravili. Pri odmerku 70 mg izvlecka korenine sladkega korena, kot ga najdemo v standardiziranih formulacijah dopolnil, kot je Lung Care, je vnos glicirizina precej pod dnevno mejno vrednostjo 100 mg, vendar preventivna priporocila se vseeno nanasajo na zgoraj omenjene skupine.